Groteska o papirnati barki
Teorija in praksa o slovenski pomorski državi
»Smo za Evropo, a ohranimo vsak svoj obraz«
dr. Marko Pavliha
pravnik in publicist
Delo, 24. septembra 2012, stran 5 (gostujoče pero)
Nekaj mesecev pred splovitvijo samostojne slovenske batane je tedanja troglava skupščina blagoslovila resolucijo o pomorski usmeritvi, rekoč, da je bil naš narod vselej pomorsko naravnan, zato naj tudi v bodoče ohranja in razvija to tradicijo. Izkoristiti mora naravne danosti in se hkrati zavedati prostorskih in naravovarstvenih omejitev; zategadelj naj bi Republika Slovenija vodila takšno gospodarsko politiko, ki bo trajnostno pomorska. Vrhovno zakonodajno telo se je zavezalo ljudstvu, da bo država podpirala razvoj koprskega pristanišča in prek njega usmerjenega tranzitnega in kopenskega prometa, tako da bo postalo pomembno in ekološko čim manj obremenjeno stičišče srednjeevropskega prostora. Zato je treba prednostno vzpostaviti prometne povezave Kopra z madžarsko in avstrijsko mejo, ki bodo bolj zanimive od konkurenčnih pristanišč. Takisto bo nova država zagotovila pogoje za razvoj tovornega in turističnega ladjarstva, ki bo sposobno poslovati na svetovnem trgu. Skrbela bo za umno rabo obalnega območja, ohranjanje naravne in kulturne dediščine ter pomorsko pravno ureditev skladno z mednarodnimi pravili; pospeševala bo razvoj pomorskega in prometnega šolstva ter podpirala znanstveno-raziskovalno delo v zvezi z morjem in pomorskimi dejavnostmi.
Resolucija je, žal, polucija
Blago zveneči slogani na jadrih papirnate barčice se čudovito berejo, kot morska pravljica za lahko noč, a resnica vse boj groteskno mutira v môrast rekviem, kateremu politika noče in ne zmore prisluhniti. Resolucija je v praksi polucija, čeravno je skorajda nemogoče, da bi ob vseh zažganih križih in težavah sploh še kdo izkusil mokre sanje. Prvemu predsedniku slovenske skupščine Francetu Bučarju zagotovo ni vseeno, kako zelo se zapravlja morje z vsemi atributi vred, toda žalibog ga malokdo upošteva, dasiravno se radi bahajo z njegovim imenom. Slovenija ni zakotna deželica na prisojni strani Alp, marveč evropska država na morski strani Triglava; mar ni grb na zastavi zadostna postava? Tudi pomorski zakonik in vsi drugi predpisi so zaradi zlorab dostikrat neokusni kot zalučani bob(iči) ob steno. Nič ne de, da plutje ob naši obali velja za najkrajšo šalo, kajti ključne so morske duri v širni svet, prek kopnega in morja v višave, kot bi rekli na naši pomorski fakulteti. Toda ob tem šteje Splošna plovba za eno najdaljših prodanih in potujčenih zgodb, ob kateri hlipamo le mi, ki nas skrbi in nam ni vseeno za poteptan ponos. Ali povedano brez pozejdonke na jeziku: gre za del slovenske samobitnosti!
Razlikovati moramo med škodljivim nacionalizmom in usodnim nacionalnim interesom, ki se napaja iz iskrene narodne zavesti; predvsem politiki bi morali pretežni del patološkega samoljubja zamenjati z zdravim domoljubjem. V luči nastajanja morebitne federacije združenih držav Evrope ne smemo pozabiti na srbsko hegemonijo v rajnki Jugoslaviji, ki je pri krotenju neukročene slovenske trmoglavke pogrnila z osla skupnih programskih jeder in še česa. Če bi ga zajahala, bi v poenotenih učnih načrtih dopustila književnosti republik in pokrajin le toliko prostora kot je imela sleherna prebivalcev, kar bi slovenskemu slovstvu zadalo uničujoč udarec. Srčna hvala našim literatom, kulturnikom in peščici politikov, da so se energično zoperstavili, čeravno dandanes na političnih vrhovih ni opaziti, da so nas kaj prida izučili izrodki bratstva in pogoltnosti. Slovenci bi bili brez slovenščine, brez svoje umetnosti in nasploh kulture kot usahlo telo, ki mu med transfuzijo zamenjajo domačo kri z bruseljsko deževnico.
Analogija s pomorstvom je glede na trpke, neslane okoliščine povsem primerna oziroma kot bi dejal Boris Pahor: »Smo za Evropo, a ohranimo vsak svoj obraz.«
Brez modrosti ni modrega morja
Previdnost je krmarka modrosti. To obvlada vsak mornar (z izjemo Francesca Schettinija), a je pretežko za izvoljence, ki bi morali služiti narodu, namesto da ga poskušajo zasužnjiti. Kaj nam pomaga mobilnost, če prevladuje obča debilnost; nikoli ne bomo na konju, če še kandidat za vrhovnega poveljnika obrambnih sil ne zna jahati (sreča ni vedno na strani »hrabrih« …). Naj se kar précej v uradnem listu objavi razpis pod šifro Drag(h)i Mario za iskanje tehničnega Montija s politično nevtralno, mlado in na zdrahe imuno ekipo, ki bo razumela sredozemsko izročilo, se obnašala po zlatem pravilu in izvajala fiskalnega, ne da bi pri tem maličila ustavo.
Namesto ministrstva za pomorstvo in promet smo dobili čudno skrpucalo za infrastrukturo in prostor, v kateri se pomorstvo počuti kot tanker v puščavi. Minister se drži bolj zase in se mukoma pojavi le tu in tam, recimo na porušeni cestninski postaji, čeprav bi mu radi na obali večkrat izrekli dobrodošlico v stilu postoj-na, sevé v zameno za karkoli pomorskega. Luka Koper ni več vesela, ker jo pustoši kadrovski požar; drugi tir je že vrsto let na stranskem tiru, najverjetneje zavoljo postranskih interesov in zaslužkarskih nemirov; nesojeni holdingi povzročajo migreno. Nekoč je riba rezala raci rep, a zdaj bo Bruselj razrezal ribiče v staro železo – sploh še potrebujemo pomorsko resolucijsko pretvezo? Če je res slehernik lastne sreče kovač(ič), nam prosim povejte tam gor v metropoli, na katerega kramarja naj se obrnemo za milijonsko neodplačno »posojilo«, da rešimo ribiče in obče šentflorjansko pomorstvo?
Komisarka Damanakijeva je predrzno dvolična, ko nam soli pamet, češ da veljajo pravila za vse enako, da ni izjem. Hm, kaj pa njena bankrotirana Grčija, za katero je kršitev evropskega prava vsakodnevni zakon? Tako kot varujemo človeške manjšine in druge ranljive skupine, bi morali zaščititi manjše, revnejše in šibkejše države v katerikoli širši državni združbi.
Ljubljana želi v isto posteljo potisniti piransko gimnazijo in portoroško srednjo pomorsko šolo, kar bo totalen kažin, v katerem ne bo prav nihče užival, še najmanj nedolžni dijaki. Edina dislocirana fakulteta ljubljanske univerze se duši zaradi istih nepremišljenih prijemov kot pestijo celotno javno vzgojo in izobraževanje ter jih lahko označimo z dvema besedama – kulturna suša. Tudi z obalo in morjem se ravna kot inkvizicija z zaporniki. Morsko javno dobro je bolj slabo in hotelsko prilaščeno; umetni otok izpodriva potencialno plažo; Slovenija uradno nasprotuje italijanskim plinskim terminalom in se pripravlja na tožbo, a hkrati se nekateri veljaki ogrevajo za gradnjo sličnih onesnaževalcih na naši strani Tržaškega zaliva. Še vedno nismo ratificirali premnogih mednarodnih sporazumov, recimo konvencije o pomorskem delovnem pravu, pri čemer nedosledno izvajamo že sprejete.
Kdaj novo življenje?
Prejšnja »leva« vlada je obelodanila resolucijo o nacionalnem programu razvoja pomorstva, ki ni najbolj posrečena. Bistveno bolj evropsko, pravno sistemsko in učinkoviteje bi bilo, če bi razvoj pomorstva vključila v celostno pomorsko politiko, ki bi dosledneje slonela na modri knjigi Evropske unije, smernicah Evropske komisije za pripravo nacionalnih pomorskih politik, okvirni direktivi o morski strategiji, sredozemski strategiji pomorskega upravljanja in preostalem relevantnem mednarodnem pravu. Že bivši minister je bil dolžan ustanoviti medresorsko delovno skupino za področje pomorstva, katere vodja bi mu moral poročati vsaj dvakrat letno, to pa obvezuje tudi novo garnituro.
Lahko torej javnost seznanite z vašimi cenjenimi »izsledki«? Bo vsaj upravo za pomorstvo vodil etično in strokovno neoporečen strokovnjak?
Pomorstvo in morje silno radi opevamo, denimo v septembru s svetovnim, marca s slovenskim in maja z evropskim pomorskim dnevom, na primorski praznik pa se trenutna slovenska vlada itak požvižga. Toda praznovanja ne bodo pregnala objokovanj, kajti med igranjem himne prepogosto zapleše zlovešča Himera. Le kdaj bomo zopet po Dantejevo vzkliknili incipit vita nova – začenja se novo življenje?